Mesec ljubezni, tako pravijo februarju. Povsod nas obdajajo srčki, pozivi k romantiki v dvoje in nakupu daril, ki to izkazujejo.

Ne glede na to, da je to »uvožen« praznik, ki zopet nagovarja k nepotrebni potrošnji, mislim, da je vedno lepo, da izkažemo ljubezen osebam, ki jih imamo radi. Tistim, ki jih obožujemo. Tistim, ki jih ljubimo.

A uspeh odnosov in izkazovanje ljubezni do drugih je v veliki meri odvisen od odnosa, ki ga imamo do sebe. Odnos do sebe pa določa tudi odnos do našega telesa.

Si že kdaj napisala izpovedno ljubezensko pismo svojemu telesu?

To je izjemen terapevtski proces, ki je tudi del mojih individualnih programov. Iz lastne izkušnje in izkušenj žensk, s katerimi delam, lahko povem, da te to pismo osvobodi, ponudi polno uvidov, te sooči z resnico tvojega odnosa do sebe in ti pomaga stopiti na pot graditve ljubečega odnosa do svojega telesa.

Odnosa, ki vpliva na vsa druga področja tvojega življenja.

Draga Ženska, to telo je tvoje za celo življenje.
Izbrala si ga.
Utelesila si se v njem.
In v njem izkušaš življenje na tem planetu Zemlja.

Pozivam te, da mu napišeš iskreno, izpovedno, ljubezensko pismo.

Spodaj delim moje intimno pismo telesu. To pismo mi ni lahko deliti, saj se z njim razgaljam. A s tem, ko delim svojo zgodbo in si dovolim stopiti v svojo ranljivost in iskrenost, ima to večji učinek na moje telo kot neskončno število počepov, hkrati pa osvobodi in vzpodbudi druge ženske, morda tudi tebe, da narediš isto.

Praznuj ljubezen.

Vsak dan!

S tabo na poti.
∆ ♥ ∞
Barbara

—
Drago telo.

Kot otrok sem te oboževala. Raziskovala. Preverjala, česa vse si zmožno. Hvala, da si podpiralo moj radovedni otroški um in igrivost. Pokazalo si mi meje, do kam lahko grem, kaj vse lahko počnem in s tvojo neverjetno sposobnostjo so se vse rane, potolčena kolena in odrgnine, tudi zlomi in razbiti mlečni zobje, hitro zacelili in pozdravili.

Zabavala sem se, ko sem s tabo raziskovala življenje in sebe. Kako sem rasla, se crkljala v objemu staršev, ko sem naredila prve korake, dala prvega lubčka fantu iz sosednjega bloka, prvič sama vozila kolo, plesala lambado sredi dnevne sobe, plavala z rokavčki in brez njih, drsala na ledu, se spuščala po snežnih strminah in v nedogled izvajala stoje in kolesa po tratah in telovadnicah.

Hvala.

Že v zgodnjih letih sem spoznavala užitke, ki jih nudiš in raziskovala tiste skrivnostne dele telesa, ki naj ne bi bili za otroke. Ampak ti si mi pokazal, kako neverjetno je čutenje, kako je užitek na dosegu roke in kako zanimivo je to vesolje, ki ga imenujemo telo.

Ko sem odraščala, se je moj odnos do tebe popolnoma spremenil. Kot najstnica in tudi kasneje sem te obsojala.

Obsojala, ker nisem popolna.

Kolikokrat sem te zaničevala in kritizirala!

Zaničevala sem svojo zadnjico, ker je bila po moji oceni vedno prevelika.
Moje boke, ki so preširoki.
Sovražila sem maščobo, ki se je nabirala na teh delih telesa.
Želela sem si drugačne lase.
Daljše noge.
Kožo, ki se sveti v drugačnem odtenku.
Želela sem biti bolj suha.
Bolj čvrsta.
Bolj … lepa.
Bolj …

Ko sem stala pred ogledalom, sem se pogovarjala s tabo, kot da sem najhujši tiran. Brez milosti.

Oprosti.

Mučila sem se z dietami. Hodila na vadbe, ki jih nisem marala in to iz popolnoma napačnega vzroka. Ne, zaradi sebe ali ljubezni in skrbi do tebe, ne zaradi užitka, ampak da bom bolj … več … na ven.

Skrivala sem določene dele telesa. Te tlačila v oblačila, ki so bila neudobna, a so stisnila in pomanjšala tiste dele, ki mi niso bili všeč.

Včasih sem si močno želela, da bi bila nekdo drug. Mladenka, katere telo je popolno po standardih medijev, kulture in okolja, ki me je obdajalo.

Krivila sem te.

Bili so trenutki, ko sem svojo nesrečo pripisala tebi. Ti si bilo krivo za vse!

Imenovala sem te tudi z groznimi besedami kot so: grdo, grozno, neprivlačno, nepravilno, bedno.

Obsojala sem te.

Kdaj celo zaničevala.

Nisem te cenila.

Nisem ti izkazovala spoštovanja.

Hvaležnosti.

Nikoli te v resnici nisem videla. Res videla.

Želela sem si drugačnega odnosa s tabo in stopila sem na pot tega raziskovanja in graditve, ki še traja.

Zdaj te spoštujem in občudujem, drago telo, tudi če se prikradejo šibki trenutki, obsojanje in ko sence preteklih vzorcev privrejo na plano. In to se dogaja.

Hvala, ker mi omogočaš to, da hodim.
Da se moja stopala dotikajo tal in občutijo Zemljo.
Hvala, ker mi omogočaš, da se sladkam s poljubi.
Da čutim!
Hvala, ker lahko skačem od veselja.
Plešem kot nora.
Jogiram.
Se igram z vetrom na surferski deski in občutim svežino in mehkobo morja, ko se potopim vanj.
Hvala, ker lahko tečem, iz čistega užitka ali ko se mi mudi.
Hvala, ker lahko preko tebe izkažem naklonjenost in ljubezen. Z objemi. S poljubi. Z nasmehom. Z dotikom.
Hvala za tvojo moč in vzdržljivost, da lahko prenašam težki nahrbtnik, ko hodim skozi junglo do bisera Karibskega morja. 
Hvala, da se lahko divje zavrtim ob plesnem drogu.

Hvala, ker mi omogočaš, da okušam življenje.

Da vidim modro nebo.
Slišim ptičje petje. Glas mojega dragega, ki me prebuja. Glasbo!
Da zavoham jutranjo kavo. Okušam slastno večerjo. In tisto najboljšo mangovo torto.
Hvala, ker lahko občutim dotike moškega, ki me spravljajo ob pamet.
Hvala, da lahko stisnem k sebi prijateljico, ko to najbolj rabi.
Hvala, da se lahko izražam, govorim, pojem, kričim, šepetam.
Hvala mojim ustnicam, ki lahko sprejemajo in dajejo poljube.
Hvala za vse užitke.

Hvala srcu, da poganja kri po mojem telesu.
Hvala pljučem, ki zajemajo zrak in me polnijo s kisikom in energijo.
Hvala vsem notranjim organom, celotnemu ustroju telesa, da je tako čudežno!
Neverjetno je, da to vse skupaj deluje tako kot deluje.
Resnično si mikrokozmos – vesolje v malem. Neverjetno vesolje!

Hvala za tvojo moč.
Za tvojo zvestobo.
Za tvojo podporo.
Za tvojo čudežnost.
Za tvoje neverjetne sposobnosti.
Za to, da me nosiš skozi življenje in mi nudiš čutenje.

Hvala.
Z ljubeznijo,
Barbara.
—

Več o individualnem delu z mano: https://www.beyond.si/individualni-program-vitalna-osvobojena/