Inteligenca telesa je mnogo bolj napredna kot inteligenca uma. Pa vendar sposobnosti uma ves čas ploskamo. Jo razvijamo. Urimo. O, ja! Že od malih nog naprej.
In potem vsi nervozni in raztreščeni, utrujeni in z bolečinami tu in tam iščemo hitre rešitve.
Pa jih ni.
Res jih ni.
Vem iz lastne izkušnje.
Kljub temu, da to učim, se vedno znova in znova tudi sama urim, opominjam, učim, kako poslušati lastno telo. Nekaj, kar je sicer tako naravnega.
Zadnjič sem dobila zanimivo vprašanje na uri joge.
Kako to, da lahko vedno držim desko res dolgo časa, na jogi pa kar ne morem in hitro zapustim ta položaj?
Ker je velika razlika v tem, ali izvajaš določen gib ali položaj z zavedanjem ali brez njega!
Ker je pomembno, da si povezan z dihom, da sploh čutiš.
Dih je most do čutenja.
Čutenje pa je doma v telesu.
Tu je vsa magija.
Saj vsi vemo: kamor usmerjaš pozornost, tja teče energija.
Telo ti lahko marsikaj pove, če usmeriš pozornost v čutenje.
In izstopiš iz uma.
Ni isto, če tvoje gibanje spremlja glasna glasba (vsaj dokler se ne izuriš v tem, da se potopiš v svoje telo ne glede na zunanje dejavnike).
Vsekakor ni isto, če ob nabijanju glasbe nekdo zraven še kriči nate: “Še, dajmo, en, dva tri! Še malo zdrži, ajde, greeeemo!”
Pa to ni kritika katerekoli vadbe ali prakse.
Tudi jaz rada plešem na glasno muziko. 🙂
Ampak mislim, da je ključno za sodobnega človeka, da se spomni in ponovno (na)uči slišati svoje telo.
Da se uči gibati in delovati iz notranjega impulza.
Iz svoje primarne narave.
Prisluhniti telesu.
Um je čudovit.
A ni najpomembnejši.
In rad dela preglavice.
S tabo na poti.
∆ ♥ ∞
Barbara
